Stavba Kulturnega doma na ulici Petronio sodi med najbolj kakovostne primere povojne arhitekture na Tržaškem

Narodni dom v Trstu

Leta 1964 je bil zgrajen kot odgovor slovenske skupnosti na leta 1920 požgan Narodni dom v Trstu. Njegova nenavadna lega je posledica političnih razmer v povojnem Trstu, ko so se na nepremičninskem trgu dogajali preobrati, zaradi katerih je bilo za Slovence težko pridobiti primerno parcelo v gradbeno že precej zasičenem mestu.

Načrt Edvarda Mihevca

Načrt zanj je bil zaupan vodilnemu sooblikovalcu prostora na Slovenskem, in sicer v Trstu rojenemu Edvardu Mihevcu (1911–1985), ki ga uvrščamo med bolj prepoznavne in uspešne učence Plečnikove šole. Kulturni dom še danes predstavlja fenomen med gledališkimi stavbami v slovenskem kulturnem prostoru, zanj je Mihevc leta 1969 prejel Prešernovo nagrado.

Bogo Zupančič je njegovo delo opisal tako:

»Gledališki program je zaradi majhne parcele organiziral v višino, z mehkimi linijami balkona, stropa v dvorani in v preddverju je oblikoval prijeten ambient, stik sten s tlemi in stropi je izvedel tako, da se zdi, da vse lebdi, kar daje občutek prostornosti in s tem reprezentativnosti. Notranjščino je popestril s likovnimi deli Avgusta Černigoja, Roberta Hlavatyja, Avrelija Lukežiča, Jožeta Cesarja in Klavdija Palčiča, uporabil pa tudi materiale živih barv, velike lestence iz muranskega stekla itn. Sprehod po gledališču deluje kot hommage številnim donatorjem in ustvarjalcem, kjer je vsakdo od njih nekaj prispeval. Stroga modernistična fasada deluje kot na pol odstrta zavesa, kjer se na odprtem, vendar navznoter umaknjenem delu, kot označevalca vhoda pojavita stebra, ki se dvigata skozi nadstropja.«