Bele peče, široka pisana krila, rdeč nagelj in rožmarin – tako nekako si vsi predstavljamo žensko narodno nošo na Slovenskem. 

Nekoč se je vsaka pokrajina razlikovala od sosednjih tudi po oblačilih, saj so ljudje bili odvisni od doma pridelanega blaga in trgovskih poti, zgledovali pa so se tako po svoji tradiciji kot po modi bogatejših slojev. 

V 19. stoletju so kmečka praznična oblačila dobila poseben pomen, saj so jih takrat začeli oblačiti, da bi izkazali svojo narodnostno pripadnost. Ta navada se je uveljavila tudi na Tržaškem, od tedaj pa se ni nikoli prekinila. 

Ženske so narodno nošo oblekle tudi med obema svetovnima vojnama, ko je bila javna raba slovenščine prepovedana. V tistih letih si je veliko žensk izdelalo modra krila z rdečim trakom, ko so se med procesijami postavljale druga ob drugo, so sestavile slovensko zastavo. Na ta način so izrazile svoj utišani uporniški duh. 

Leta 1968 je raba narodne noše doživela svoj preporod ob prvi izvedbi prireditve Kraška ohcet: od takrat se je število udeležencev v narodnih nošah stalno povečevalo. Z njimi ljudje s ponosom in radostjo izkazujejo navezanost na svoj jezik in kulturo. 

Številne družine skrbno hranijo oblačila svojih prednikov in jih oblečejo ob posebnih priložnostih, mnoge se tudi posvetijo izdelavi novih narodnih noš. Na tečajih za izdelovanje narodnih noš se udeleženke poglobijo v značilnosti nekdanjih oblačil in se učijo starih veščin šivanja, vezenja in klekljanja, vse to počnejo z namenom, da bi izdelale čimbolj verodostojne kopije oblačil svojih prednikov.