Hlebiće, pariće, krnjeti, štruce, bige, … Vsako mesto ima nekoliko posebna imena za kruh, tako velja tudi v Trstu. Ne le za kruh, tu so poznali posebno ime tudi za ženske, ki so vsak dan pekle najbolj okusen kruh za svoje stranke: to so bile krušarce.

Krušarce

To so bile ženske iz slovenskih vasi iz bližnje tržaške okolice, ki so vsak dan zgodaj zjutraj prodajale svež kruh, ki so ga ponoči napekle v domači krušni peči. Svoje blago so nosile v jerbasih na glavi ali platnenih torbah. 

Najbolj znane krušarice so bile v Škednju in Bregu, kjer so nekatere ženske dnevno pekle kruh še po drugi svetovni vojni. Njihov kruh je bil bel in oblikovan v majhne hlebčke posebnih oblik. V mestu je bil na voljo vsak dan, razen na božič in veliko noč.

Najboljši kruh v Avstriji

Mnogi se še danes sprašujejo, zakaj bil škedenjski kruh tako cenjen. Res je, da so ženske same kupovale zrnje, ga nosile v mlin, za ogenj uporabljale drva iz Čičarije in vodo črpale iz domačega vodnjaka. Peka se je začela zgodaj zvečer in končala šele ob zori. Vse našteto ter posebej velika skrb in ljubezen do tega posebnega poklica je sestavljalo skrivne sestavine za kruh, ki je zaslovel daleč naokoli.

Leta 1756 je bil celo razglašen za najboljši kruh v Avstriji. Krušarice so bile takrat povabljene, da so ga same predstavile na dunajskem dvoru.