Števerjan je danes prepoznaven po obsežnih vinogradih, ki se razprostirajo po vsej njegovi okolici in so večinoma last vaških družin.

Do obdobja med prvo in drugo svetovno vojno so mnogi prebivalci kot koloni obdelovali vinograde grofov Formentini, Taccò in Fabris. Po prvi svetovni vojni vinogradništvo ni bilo več dobičkonosno, saj so morali obnoviti poškodovane vinograde, istočasno pa so tradicionalna tržišča v Avstriji postala nedosegljiva in briška vina se niso več uspela kosati z italijansko konkurenco.

Do 70. let prejšnjega stoletja so se torej števerjanski kmetje preusmerili v gojenje češenj. Na posesti posameznih kmetij je raslo do 300 »dabl« oz. debel – češnjevih dreves, ki so jih obirali s pomočjo družinskih članov in žensk, ki so na pomoč prihajale celo iz Benečije. V maju in juniju so na glavni goriški trg dnevno dostavljali po tristo kilogramov češenj.

V zadnjih desetletjih 20. stoletja so se Števerjanci vrnili k vinogradništvu, k čemur je pripomogla zakonska zaščita briških vin iz leta 1968. Sadovnjake so počasi preuredili v vinograde, češenj pa je vedno manj.