Tudi Alojz Gradnik se je iz izseljenstva spominjal na svoj domači kraj.

Ob omembi Brd se misli rade vrnejo na tamkajšnje osončene griče in urejeno krajino, zato se ne gre čuditi, da se je tudi Alojz Gradnik iz izseljenstva spominjal na svoj domači kraj skozi občutja, ki jih vzbujajo tamkajšnji razgledi v pesmi V tujini:

[…] Na holmu, v vinográde razsejana, /  pred tabo v soncu morje, sivi Kras, /  ravan furlanska, Soče zlati pas /  in daleč za teboj dva velikana, // Triglav in Krn, še dalje Dolomiti: /  tako te vidim in krog tebe Brda /  in iščem zate sladkih besedi. // Najslajša mi beseda je pretrda, /  živ jezik je ne more raztopiti /  in kakor kamen v srcu mi leži.

Gradnik je lepoto Goriških brd opisoval z natančnim slikanjem prizorov in tako upesnil tamkajšnje enolično življenje, razpeto med delom in prazniki, svatbami in semnji. Kot sin matere furlanskega rodu in slovenskega očeta je Gradnik pesnik obeh kulturnih krogov. V osnovi je bil predvsem pesnik intimne človeške notranjosti, žgoče bolečine, srce razjedajoče ljubezni, temnih senc in svetlih samot.