Slovenščina je zahodni južnoslovanski jezik in pripada veliki družini slovanskih jezikov.
Nastanek slovenščine sega v 8. stoletje
Razvila se je iz praslovanščine in najstarejši pisani viri, ki že kažejo značilnosti slovenskega jezika, so Brižinski spomeniki. Nastali so na Koroškem v obdobju 972–1039, besedila pa so bila oblikovana že prej, verjetno v 8. stoletju.
Slovenščina je v rabi na slovenskem etničnem ozemlju, ki obsega državo Republiko Slovenijo in njene obmejne pasove. Veliko Slovencev se je izselilo v druge države, kjer so ponekod ohranili bolj ali manj aktivno rabo slovenščine, na primer v Argentini, ZDA, Kanadi in Avstraliji.
Posebnosti slovenskega jezika
Slovenska abeceda obsega 25 črk: 5 samoglasnikov in 20 soglasnikov. Za zapisovanje slovenskega jezika se danes uporablja gajica, latinica s šumniki č, š in ž, v rabi je od leta 1848. Slovenščina sodi med redke indoevropske jezike, ki so ohranili dvojino, zato ima tri slovnična števila: ednino, dvojino in množino.
Slovnični spoli so trije: moški, ženski in srednji. Samostalniki, pridevniki in zaimki se sklanjajo. Sklonov je šest: imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik in orodnik. Zaradi orografske razgibanosti obsega slovenščina precejšnje število narečij in krajevnih govorov, odlikuje se tudi po muzikalnosti.
