Dolina Rezije (v narečju Rozajanska dulina, v italijanščini Val Resia) je dvajset kilometrov dolga alpska dolina, ki že od 19. stoletja vzbuja veliko zanimanje jezikoslovcev.
Razlike z ostalimi slovenskimi narečji so tako velike, da je raziskovalec Baudouin de Courtenay v drugi polovici 19. stoletja izrazil domnevo, da gre za rusko narečje, vendar je že sam po nekaj letih ovrgel svojo hipotezo. Kljub temu da so jo že večkrat ovrgli tudi slovenski, italijanski in ruski filologi, ki soglašajo, da je rezijanščina eno od slovenskih narečij, je ta hipoteza še živa v političnem diskurzu.
Rezijansko narečje je dejansko sorodno ziljskemu, kar kaže na to, da je bil v zgodnjem srednjem veku ta prostor naseljen iz koroške smeri. V dolini Bele je nato prevladalo romansko govoreče prebivalstvo, zato je rezijansko narečje ostalo skoraj izolirano in se razvijalo samostojno in z vplivom primorskih narečij.
Poleg narečja Rezijo odlikuje še izredno bogato ustno izročilo. Zelo znane so njene pravljice in pesmi, posebnost sta tudi njen ples in glasba, kjer kraljujeta citira in bunkula, ljudski različici violine in čela.
