»Krasna, si bistra hči planin, / brdka v prirodni si lepoti.« 

Verjetno se ob teh verzih vsi zdrznemo in se nam v mislih vsuje nadaljevanje te Gregorčičeve pesmi, ki nosi težo zgodovinskih dogodkov na Goriškem. Še vedno se namreč čudimo, kako je pesnik zaslutil razvoj dogodkov in napovedal, kako hudo bodo prav tu odjeknili boji na fronti prve svetovne vojne: 

»Nad tabo jasen bo obok, / krog tebe pa svinčena toča / in dež krvav in solz potok / in blisk in grom – oh, bitva vroča! / Tod sekla bridka bodo jekla, / in ti mi boš krvava tekla.« 

Pa vendar je Soča, ki izvira v dolini Trente, v človeku vedno vzbujala občudovanje, pogled nanjo nas vedno osupne, pa naj bo to med ozkimi soteskami na Bovškem ali ob položnem toku, ko se sreča z ravnino. Kljub temu da Soča v vsej svoji lepoti teče mimo mesta, pa v samem jedru Gorice niti ne zaslutimo, da se nahajamo tako blizu reke. 

Šele ko prečkamo most pri Pevmi, kjer nas na svoj način pozdravi kip Janeza Nepomuka, nas sprejme prijeten svet ob reki: v bližini sta namreč urejena park in pomol za kanuje, kjer domuje slovensko društvo Šilec. Kraj je med drugim povezan s kolesarsko potjo med Solkanom in Vrtojbo ter je tako del čezmejnega urbanega parka. Soča se od tu naprej razširi, čaka jo še veliko jezov, ki upočasnjujejo njen tok do bližnjega Jadranskega morja.