Boris Pahor in Trst sta tako rekoč neločljivi enoti, saj je Pahor večino svojih del postavil na prizorišče Mesta v zalivu (1955), kot je naslovil enega izmed svojih zgodnjih romanov.
V njegovih romanih je namreč vedno prisotna pomembna avtobiografska rdeča nit, ki nas vodi skozi labirinte zgodovine 20. stoletja. Med najbolj znane in citirane odlomke o Trstu gotovo sodi opis požiga Narodnega doma, ki ga je mali Boris Pahor kot še ne sedemletni deček doživel nedaleč od svojega doma. Zbirka novel Grmada v pristanu (1959) je tako postala spomenik o stiskah tržaških Slovencev in njihovem takratnem življenju nasploh.
Dalje se v Zatemnitvi (1975) z njim prebijamo skozi moreče ozračje policijske ure med nemško zasedbo, ko se po kapitulaciji Italije septembra 1943 vrne v domače mesto in pridruži osvobodilni fronti. Opisal je muke, ki jih je po aretaciji z ostalimi Slovenci doživel v celici pod Oberdankovim trgom, ki ga je dotlej tržaški kolektivni spomin povezoval le z usmrtitvijo italijanskega iredentista slovenskega rodu.
Ko se je Pahor po taboriščni izkušnji in rehabilitaciji vrnil v Trst, se je tu znašel V labirintu (1984) osebne zbeganosti in povojnih političnih razmer, na katere je potem vedno vztrajno odgovarjal s prodornimi eseji in posegi.
