Tržaška slovenska literatura odraža mediteranski humanizem in stikanje kultur. Preverja možnosti za njihovo sožitje, opira se na široko morje in neizprosnost Krasa ter se sooča z usodami ljudi, ki prihajajo v mesto ali ga zapuščajo.
Prvi tržaški roman Fata Morgana je leta 1898 napisala Svetoivančanka Marica Nadlišek, ki je tedaj bila tudi urednica prve ženske revije Slovenka. Trst je s pristaniščem, delavstvom in revščino starega mestnega jedra prizorišče mnogih pesmi Srečka Kosovela. Nasilje, ki je sledilo prehodu pod Italijo, je tržaške intelektualce prisililo v umik v Jugoslavijo.
Vladimir Bartol, sin Marice Nadlišek, je leta 1938 v Ljubljani izdal svetovno znani roman Alamut, ki je še danes uspešnica in preveden v več kot dvajset jezikov.
Prav tako v Ljubljani je ustvarjal nabrežinski pesnik Igo Gruden, ki je leta 1947 prejel Prešernovo nagrado.
Med velikane tržaške slovenske literature gotovo sodita Boris Pahor s svojimi upodobitvami tržaškega in taboriščnega življenja, med katerimi je največ mednarodnih priznanj požela Nekropola, ter na Krasu rojeni klasični filolog Alojz Rebula, ki se je posvečal zgodovinskim romanom in esejistiki.
Povojni čas so zaznamovali in še zaznamujejo pesniki Marko Kravos, Miroslav Košuta, Ace Mermolja, Marij Čuk, ki je v zadnjih letih objavil tudi več uspešnih romanov, in pesnice Irena Žerjal, Bruna Marija Pertot, Marija Mijot, Marija Kostnapfel. Dušan Jelinčič je požel velik uspeh s subjektivno naravnanimi alpinističnimi romani, medtem ko je Marko Sosič z dramskimi deli, romani in kratko prozo gradil mostove med kulturami in generacijami.
