Narečje predstavlja prvotni in prvinski izraz človekove identitete, to pa velja še posebej tam, kjer ljudje nimajo stika s knjižnim jezikom.

V drugi polovici 20. stoletja, ko se je dvignilo zavedanje o vrednosti narečij in maternega jezika, je več posameznikov v Benečiji in Reziji začelo izražati svoj intimni svet s pesmimi v domačem narečju.

V Reziji sta najbolj prepoznavna pesnika Silvana Paletti in Renato Quaglia, medtem ko se Rino Chinese izraža s svojimi uglasbenimi pesmimi. Silvano Paletti narečje močno veže na »rožno dolino« pod Kaninom, ki jo navdihuje in ki mu pesnica govori. V svojih pesmih vrača dostojanstvo svetu, ki ga je modernizacija izbrisala in zaradi katerega je bila tudi večkrat ponižana, saj je zunanji svet Rezijane povezoval z revščino.

Renato Quaglia o sebi pripoveduje, da so pesmi iz njega privrele na razbitinah, ki jih je povzročil potres, ki je razdejal tudi Rezijo.

»Od tiste noči nikoli nisem nehal prenašati besede in še več besed iz tal spomina, ritmov in pesmi ter starodavnih uspavank in pravljic, ki so jih v zimah okrog ognja pripovedovale ženske (…). Še danes misel in srce nikoli ne prenehata slišati glasu, (…) ki šumi pod prelazom. To je čarovnija jezika, ki je po številu nepomemben, ampak neskončen in večen.«