V Reziji se je zaradi pomanjkanja drugih možnosti razvil poseben poklic brusača.
Potujoči obrtniki so tako hodili po več mesecev po sosednjih deželah in ponujali svoje storitve. Ta poklic je še po drugi svetovni vojni opravljalo na stotine moških in je predstavljal tako posebnost, da so marsikje tudi obrtniku rekli kar »rezijan«. Nekoč so brusači svoj vrtljivi brusni kamen in drugo orodje nosili na ramenih v zaboju, ki so mu pravili krama. Nato so začeli uporabljati voziček, najbolj pa se je po drugi svetovni vojni v spomin vtisnilo posebno kolo z vgrajenim brusom.
Brusači so prepotovali vso nekdanjo Avstro-Ogrsko, Balkan in severno Italijo, mnogi so se ustalili v tamkajšnjih mestih ter odprli delavnice in trgovine. Nekateri brusači še danes potujejo po bližnjih deželah in pri tem uporabljajo avtomobile ali kombije.
Spomin na brusače ohranja danes društvo Arrotini Val Resia, ki je na Solbici odprlo tudi muzej brusačev in jim postavilo spomenik. Drugo nedeljo v avgustu prirerajo praznik brusačev, na katerem se zberejo mnogi še delujoči predstavniki te obrti.
