Gorica je od srednjega veka naprej igrala vlogo trgovskega središča za vso okolico, ki je segala od Soške in Vipavske doline do Brd in Furlanske nižine.
Ko je bila leta 1947 ob mestu potegnjena meja, je celotna severna Primorska ostala brez pomembnega upravnega središča, zaradi političnih razmer pa je bil prehod meje sprva težaven. V času med letoma 1947 in 1955 je bila meja med Italijo in Jugoslavijo z izjemo dvolastnikov in redkih izjem nepropustna.
Mnogi so izgubili stik s sorodniki, ki so ostali onkraj meje. 13. avgusta 1950 pa se je zgodilo, da so Slovenci množično prestopili mejo in se razpršili po goriških ulicah. V nekaj urah so v na hitro odprtih trgovinah pokupili stvari, ki jih ni bilo mogoče dobiti v Jugoslaviji, med temi so bile preproste sirkove metle. In prav metle so tisto nedeljo »pometle z mejo«.
Z umirjanjem političnega dogajanja je tudi prehod meje postal za obmejne prebivalce lažji. Tako so se od konca 50. let razvili živahni trgovski tokovi, saj so ljudje s Primorske strani v Gorici kupovali izdelke, ki so jih ni bilo v socialističnih trgovinah, prav tako pa so Goričani z italijanske strani hodili v Jugoslavijo po cenejši bencin in prehrano. Tako kot so iz Slovenije trumoma hodili po nakupih na goriško ulico Raštel, so se obiskovalci iz Italije čez mejo zgrinjali v restavracije in gostilne. Meja je bila prepustna in je ljudem pustila možnost, da so ohranili stik z območjem, ki je bil stoletja dolgo del njihovega vsakdana.