Izobraževanje v slovenskem jeziku ima v Italiji dolgo tradicijo, ki pa se razlikuje glede na politično zgodovino pokrajin, kjer živi slovenska narodna skupnost.
Prve šole s slovenskim učnim jezikom je na območju avstrijskega cesarstva že v drugi polovici 18. stoletja (1774) uvedla avstrijska cesarica Marija Terezija. Slovenske šole so se na ozemlju Avstrije postopoma razširile po vseh krajih, kjer so Slovenci predstavljali večinsko prebivalstvo. Na območju Trsta in Gorice so bile že v drugi polovici 19. stoletja ustanovljene tudi razne zasebne slovenske šole. Na prelomu 19. in 20. stoletja so šole povsod obiskovali domala vsi otroci, ne glede na spol. V Benečiji in Reziji, ki sta leta 1866 pripadli Italiji, šolanje v slovenščini ni bilo omogočeno.
Z Gentilejevo šolsko reformo (zakon št. 2185 iz leta 1923), ki jo je izvedla fašistična vlada, je bil pouk v slovenščini ukinjen. Otroci so se odtlej šolali v italijanščini, ki so jo pogosto spoznali komaj v šolskih klopeh. Med drugo svetovno vojno, še pod nemško okupacijo, so po celi Primorski takoj začeli obnavljati slovenske šole.
Na območju pokrajin Trst in Gorica deluje danes razvejana mreža državnih šol s slovenskim učnim jezikom, ki zajema izobraževanje od vrtcev in osnovne šole vse do srednje šole prve in druge stopnje. V teh šolah poteka pouk – z izjemo ur italijanskega in ostalih tujih jezikov – v slovenščini, in sicer po učnem programu, ki velja tudi za šole z italijanskim učnim jezikom. Slovenski jezik in književnost je dodaten predmet, ki je sestavni del šolskega kurikuluma. Učna načrta za predmeta zemljepis in zgodovina sta delno prirejena za kontekst slovenske šole.
V Benečiji je v odgovor na pomanjkanje slovenskih šol odgovorila civilna družba, ki je leta 1984 ustanovila dvojezično zasebno šolo v Špetru. Njen status se je spremenil komaj leta 2001, ko je bila podržavljena. Danes obsega Dvojezična šola Pavla Petričiča vrtec, osnovno šolo in nižjo srednjo šolo in tako pokriva izobraževanje od 3. do 14. leta.
V Reziji in Kanalski dolini ni na razpolago slovenskih ali dvojezičnih šol, temveč le pouk rezijanščine in slovenščine v skromnem obsegu.
