Rezijo marsikdo pozna po njenih Zverinicah iz Rezije.

Ko je med letoma 1962 in 1973 Milko Matičetov raziskoval rezijansko narečje, je med tukajšnjimi ljudmi naletel na zelo dejavne pravljičarje. Prav posebej so izstopale basni z živalmi, ki imajo človeške lastnosti in počnejo človeške stvari: med najbolj znane gotovo sodijo Tri botre lisičice, ki so si čas krajšale z obiski, dobro hrano in dragimi avtomobili.

Prikupne basni so izšle v posebni zbirki Zverinice iz Rezije, ki je imela tolikšen uspeh, da je po njej nastala tudi risanka z lutkami, ki jo je slovenska RTV predvajala več desetletij. Prav ustnemu pripovedništvu Rezije je posvečen del stalne razstave v Muzeju rezijanskih ljudi: poleg basni so tu še pravljice, posvečene Dujaku, divjemu možu, in Dujačesi, njegovi ženi, ter Dujačesici, njuni hčerki, in drugim bolj ali manj divjim bitjem, kot so Gardinica, Muja karotova in Dardej. Tu so še izredno močni Lol kutleć, Kodkodeka, knez na Gradu, nenazadnje pa tudi Lipa Lina oz. Lipa Wida.