Beneški duhovniki so imeli izredno pomembno vlogo pri podpiranju prebivalstva, ki se je znašlo v nemilosti političnih tokov, in ohranjanju domačega slovenskega jezika.
Med njimi je najbolj znan Ivan Trinko (1863–1954) iz Tarčmuna. Bil je duhovnik, učitelj, pesnik, pisatelj, jezikoslovec, raziskovalec, kritik, filozof, prevajalec, glasbenik, slikar, pokrajinski svetnik do leta 1923, ko so se italijanske politične razmere poslabšale. Bil je ugledna osebnost v tedanjem verskem, kulturnem in političnem življenju, neutruden zagovornik slovenskega jezika in kulture Nadiških dolin, človek dialoga in povezovanja med slovanskim in romanskim svetom, prepričan je bil, da je medsebojno poznavanje med narodi izredno pomembno.
Prizadevanja za obstoj in zadeve slovenskega prebivalstva v Julijski krajini so ga zaposlovali tudi med fašističnim obdobjem: ostro se je boril za rabo slovenskega jezika v cerkvi. Potem ko je bila raba slovenščine prepovedana v javnem življenju in šoli, od leta 1928 pa tudi v cerkvah, je Ivan Trinko bil pobudnik za spomenico papežu Piju XI. glede razmer, v katerih so se znašli slovenski katoličani v Furlaniji. Njegov grob se nahaja na pokopališču vasi Tarčmun.
