Timava sodi med naše najbolj skrivnostne reke.
Njena pot se začne na južnem pobočju Snežnika, nato pa se vije do očarljivih Škocjanskih jam, kjer se pogrezne v podzemlje in popolnoma nevidno dere 40 km po podzemnih rovih. Jamarji so jo prestregli v jami Labodnici v bližini Trebč na globini 329 m, pri Repentabru pa so zasledili pihalnike, posebne odprtine, iz katerih piha zrak, ki ga izpodriva njena deroča voda. Kljub temu ostaja nadaljnji potek njene trase še vedno zavit v skrivnost, po poti pa se ji gotovo pridružijo še drugi podtalni vodni viri.
Izvir Timave v Štivanu je bil za človeka od vedno izredno privlačen. Ob obronkih Grmade potekajo še danes strateško pomembne prometnice, že pred štirimi tisočletji so bila zato po okoliških hribih številna gradišča, živahna naselja z visokimi obzidji.
Najstarejša nam znana zgodba o izviru Timave je mit o Argonavtih, ki so po Donavi, Savi in Ljubljanici pripluli do Vrhnike, prepešačili Notranjsko in potem prišli do Timave. Med 6. in 4. stoletjem pr. n. št. je bilo ob Timavi pristanišče, kamor so prihajali s svojim blagom grški trgovci, ki so si tu uredili sveti gaj, ki je bil posvečen heroju Diomedu in ga je v 1. stoletju pr. n. št opisal zgodovinar Strabon.
Izvir Timave je omenil Virgil v Eneidi, Rimljani pa so ob njem uredili naselje Fons Timavi, le pol kilometra od tam pa so se nahajale tudi rimske terme, ki so s svojimi toplimi zdravilnimi vodami privabljale številne ugledne obiskovalce. Ob izviru so zgradili cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je imela osrednjo vlogo v upravi zahodnega tržaškega Krasa.
V 9. in 10. stoletju so v štivanski benediktinski samostan prišli tudi slovanski romarji, med njimi so slovanski knezi in veljaki (Hotimir, Pribina, Kocelj), ki so jih vpisali kar v evangelij, ki ga danes hranijo v Čedadu. V Štivanu je stalo pomembno pristanišče, ki je do leta 1762 tekmovalo s Trstom pri trgovanju z vinom, skupaj z devinskim gradom pa se je borilo tudi proti napadom Beneške republike, ki je segala vse do Tržiča.
Ob Timavi so bili do prve svetovne vojne številni mlini, ob sušah so njeno vodo hodili zajemati z vsega Krasa. Prav prva svetovna vojna je Štivanu prizadejala hudo škodo, saj so na Grmadi potekali srditi boji, med katerimi je italijanska vojska brez uspeha skušala prodreti proti Trstu. Naselje je bilo popolnoma uničeno, namesto gotske cerkve je bila pozneje na višji legi zgrajena cerkev v romanskem slogu, staro cerkev pa so obnovili komaj pod zavezniško upravo v 50. letih.
