Ribiški muzej je nastal na pobudo Bruna Volpija Lisjaka, strojnega kapitana v pokoju
V 80. letih 20. stoletja je začel raziskovati zgodovino slovenskega pomorskega ribištva pri nas. Leta 2005 se je začel graditi Ribiški muzej, da bi lahko na licu mesta pokazali, kako so tukajšnji Slovenci živeli ob morju in kako jim je morje omogočalo preživetje. Tukajšnja obala predstavlja namreč edini kraj, kjer so Slovenci do leta 1945 sploh živeli ob morju in ribarili, saj so v Istri ob morju živeli italijansko govoreči ribiči.
Ribiči so oblikovali narečne izraze za vremenske pojave, morske živali in ribiško orodje, prav tako so svoj pečat pustili na tehniki ribolova in tukajšnji kulinariki. Za Ribiški muzej je bil izbran Križ, največja tukajšnja ribiška vas poleg Grete, Barkovelj, Kontovela, Nabrežine in Devina. Preden je porast industrije uničil njihova lovišča, je več ribičev delovalo tudi v Škednju in Žavljah.
Ribiški muzej v Križu pripoveduje zgodbo o čupi, čisto pravem deblaku, ki se je v Nabrežini ohranil celo do leta 1947, slovenskem tunolovu, za katerega so si tukajšnji ribiči zamislili prav posebno tehniko ribolova, in potapljačih s Kontovela. Njihove zgodbe odpirajo številna poglavja o življenju tukajšnjih ljudi, na katera so izdatno vplivale tako naravne kot zgodovinske danosti.
