Če se bomo po Reziji potikali za pusta, šmarno mišo ali 15. avgusta, bomo verjetno naleteli na posebne godce z violino in basom
Če se bomo po Reziji potikali za pusta, šmarno mišo ali 15. avgusta, bomo verjetno naleteli na posebne godce z violino in basom, mogoče pa bomo naleteli tudi na plesalce, ki se zibajoče izmenjujejo v parih in vneto vriskajo. Rezijani v svojem izročilu namreč poznajo en sam ples, na katerega so izredno navezani in ki nima imena, saj pravijo, da plešejo »po rezijansko«. Plešejo v parih, v troje ali v skupinah po štiri na križ, kjer se pot enega para križa s potjo drugega, vendar se med plesom plesalci ne držijo, kar je evropskem ljudskem izročilu prava redkost.
Ples spremljata violina, ki ji pravijo citira, ki igra melodijo, ter mali bas ali violončelo, ki mu pravijo bunkula, ki ves čas igra v bordunu. Citiravec med igranjem udarja z nogo ob tla, kar dodaja melodiji svojstven ritem. Rezijani oz. še posebej Rezijanke veliko pojejo. Visoki ženski glas poje melodijo, nižji ženski glas pa ga spremlja v bordunu. Ples in glasbo lahko ob večjih praznikih doživimo tudi v živo ali pa v Rozajanskem dumu, ko ju predstavijo člani folklorne skupine Val Resia.