Mnoge primorske pesnike povezuje dejstvo, da so se šolali na goriški gimnaziji.

Na videz suhoparni podatek nas opozarja na dejstvo, da so na tej šoli vse dijake skrbno naučili metrike in da so po šolanju vsi znali sestaviti svoje sonete. Nekateri med njimi so svojim verzom vdahnili brezčasno razsežnost, mednje prištevamo Simona Gregorčiča, Alojza Gradnika, Iga Grudna.

Iz te tradicije je zrasla tudi lirika Ljubke Šorli (1910-1993), ki je sicer obiskovala učiteljišče, danes pa velja za največjo slovensko sonetistko. Med njene najboljše stvaritve prištevamo sonetni venec Venec spominčic možu na grob in zbirko Rumeni ko zlato so zdaj kostanji: pesmi rodnemu Tolminu.

Da je goriška pesniška tradicija še kako živa, priča delo večkrat nagrajenega pesnika Davida Bandlja (1978), ki se v svojem umetniškem delu izraža tudi kot vrhunski zborovodja. Pri pesmih ljubi proste oblike in cikle, rad se poigra z verzi in kiticami.