Jezik z bogato literarno tradicijo
Slovenščina je južnoslovanski jezik in pripada isti jezikovni skupini kot srbščina ali hrvaščina. Govork in govorcev slovenščine je več kot 2 milijona, med drugim tudi v Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem ter seveda med izseljenci in zdomci po svetu. Slovenščina v Italiji je danes v tesnem stiku z italijanščino, na nekaterih območjih pa tudi s furlanščino in z nemščino, zato je slovenski jezik v tem prostoru razvil nekatere posebnosti, ki se kažejo zlasti v narečjih in pokrajinskih različicah pogovorne zvrsti.
Pod udarom nacionalizma
Slovenščina je bila prvi jezik Slovencev na Tržaškem in Goriškem do prve svetovne vojne, nato pa je s priključitvijo teh krajev Italiji postopoma postala nezaželena. Raznarodovalna politika do Slovencev je privedla do ukinitve pouka slovenščine v šolah in tiska v tem jeziku ter do zaprtja slovenskih društev. Dogajanje se je stopnjevalo vse do preganjanja rabe slovenskega jezika v javnih prostorih. Položaj slovenščine se je izboljšal po drugi svetovni vojni. Slovenci in Slovenke na Tržaškem in Goriškem so takrat ustanovili šole s slovenskim učnim jezikom, ki še danes izobražujejo od vrtca do mature.
Med knjižnim jezikom in narečji
V videmski pokrajini je jezikovni položaj slovenske narodne skupnosti bolj problematičen, saj so bili tukajšnji Slovenci in Slovenke v preteklosti slabše organizirani in narodno gibanje v 19. stoletju nanje ni imelo vpliva. Z jezikovnega vidika se od Tržaške in Goriške razlikujejo tudi po tem, da že v preteklosti, pod kraljevino Italijo, niso bili deležni šolanja v slovenščini. V Benečiji od leta 2001 deluje državna večstopenjska dvojezična šola v Špetru, ki je bila ustanovljena kot zasebna šola leta 1984. V Reziji imajo prebivalci in prebivalke na voljo le tečaje rezijanskega narečja, v Kanalski dolini pa imajo pri organizaciji tečajev slovenskega knjižnega jezika precejšnje težave.
Od blizu
S slovenščino do diplome
