Tisočletna zavezanost svojim krajem
Prva pričevanja o navzočnosti slovanskih narodov na območju, ki ga Slovenke in Slovenci v Italiji poseljujejo danes, segajo v obdobje med 6. in 8. stoletjem n. št. Njihov prihod na bregove reke Nadiže je zabeležil zgodovinar Pavel Diakon (7. stoletje n. št.), o njihovi prisotnosti v istrskem zaledju pa priča listina Rižanski placit iz leta 804.
Slovenci stoletja nismo imeli svoje države, na tukajšnjem ozemlju pa so se na oblasti izmenjavale različne politične tvorbe. Območje, na katerem živi slovenska skupnost v Italiji, nima enotne oz. skupne zgodovine in se je razvijalo različno. To dejstvo še danes odsevajo razlike v položaju posameznih delov slovenske narodne skupnosti.
Od skupnega cesarstva
do nacionalnih držav
Med prvo svetovno vojno so se Slovenci, z izjemo tistih iz videmske pokrajine, na soški in drugih frontah borili za avstro-ogrsko cesarstvo. Ob koncu prve svetovne vojne so Goriška, Tržaška in Kanalska dolina z današnjima Primorsko in Notranjsko, ki ležita v Republiki Sloveniji, pripadle Italiji. V naslednjem desetletju se je okoli sto tisoč ljudi s tega ozemlja izselilo v Jugoslavijo ali emigriralo čez ocean.
Na začetku 20. stoletja so bili Slovenci zelo dejavna skupnost. Njihov simbol je bil Narodni dom v Trstu, pravo večnamensko središče, ki so ga 13. julija 1920 požgali fašisti. Podobna usoda je doletela tudi druga kulturna središča, na primer Trgovski dom v Gorici in Narodni dom pri Sv. Ivanu v Trstu.
Petindvajset let teme
Za italijansko državo so bili Slovenci prišleki, s katerimi je bilo treba čim prej opraviti. Tako se je s fašizmom začela politika prisilnega poitalijančevanja: delovna mesta v javnih službah so po večini zasedli pripadniki italijanskega večinskega naroda. Leta 1927 je bil v šolah ukinjen pouk slovenščine, poitalijančeni so bili tudi mnogi slovenski priimki. Javna raba slovenščine je bila prepovedana, ukinjen je bil slovenski tisk in prepovedano delovanje skoraj vseh slovenskih kulturnih institucij.
Pritiski in nasilje nad Slovenci in Slovenkami so povzročali odpor in nezadovoljstvo. Ob začetku druge svetovne vojne so se mnogi postopoma povezali v narodno Osvobodilno fronto in v zavezniških silah našli podporo, s katero so premagali nacifašistične sile.
Po drugi svetovni vojni so se jezikovne razmere nekoliko izboljšale, saj je slovenščina v okviru italijanske države tudi uradno dobila mesto v institucionalni in javni rabi. V naslednjih desetletjih so Slovenci in Slovenke postopoma uveljavljali pravico do varstva manjšinskih pravic.
Nova država, novi mednarodni odnosi
Slovenija je neodvisnost razglasila 25. junija 1991. Odnosi med Slovenijo in Italijo so se po osamosvojitvi postopoma izboljšali, k čemur so pripomogla tudi spremenjena politična in ideološka razmerja po padcu Berlinskega zidu (1989).
Z vstopom Slovenije v schengensko območje decembra 2007 je bil odpravljen tudi mejni nadzor med Slovenijo in Italijo. S tem so Slovenija, slovenski jezik in posledično tudi slovenska narodna skupnost v Italiji pridobili ugled in samozavest.
Od blizu
Trg Evrope, trg dveh držav
Bazovica ali vzporedni spomin
