Na kresni večer, ko je dan najdaljši in noč najkrajša, se po mnogih vaseh v krajih, kjer živijo Slovenci in Slovenke v Italiji, prižgejo kresovi. Ta navada, ki izhaja iz časov, ko so ljudje verovali v sile narave in skrivnostna bitja, je še vedno zelo občutena. Nekaj dni pred tem večerom dekleta in ženske pripravijo venčke iz travniškega cvetja, ki jih obesijo na svoja vrata ali okna. Ti naj bi hišo varovali pred zlimi duhovi. Vaščani pripravijo grmado iz odpadnega lesa in ob sončnem zahodu kres zaplameni visoko pod nebo. V preteklosti so fantje in dekleta tekmovali v preskakovanju ognja, danes pa se ljudje raje družijo ob glasbi in veselem vzdušju.
Svoj kres pripravijo tudi na Njivi v Reziji, kries, kot mu pravijo v narečju, zakurijo tudi v Benečiji pod vasjo Hostne, na Gorrnjem Tarbiju, pri Mašerah, na Matajurju in na Tarčmunu. Na Goriškem kres zanetijo v Štandrežu, na Rupi in v Doberdobu. Na Tržaškem v Križu, Šempolaju, pri Sv. Ivanu, v Trebčah, na Padričah in drugod. Skoraj nemogoče je zagotovo napovedati, kje bo zagorel kakšen kres, saj se danes mnoge vaške skupnosti o tem odločajo vsako leto sproti.
