In vendar – sejati je treba. Sejati iz sejalskega imperativa, tudi če je pod cementom še devet drugih cementnih plasti.
V egipčanskih grobnicah so po tisočletjih našli pšenična zrna, ki so še imela v sebi klico plodnosti.
Tako je Alojz Rebula zapisal v svoj dnevnik septembra 1969, potem ko se je spraševal, ali ne bo »žareče predavanje« Borisa Pahorja v tedanji Dragi padlo na jalov cement.
Vera v smiselnost odprtega in kritičnega razmišljanja je v njem vseskozi prevladovala, kljub preizkušnjam in razočaranjem v času največje nekomunikativnosti med Slovenci.
To sodi v temeljno poslanstvo Drage, katere je bil Rebula dolga desetletja eden izmed glavnih navdihovalcev in protagonistov.
Društvo slovenskih izobražencev se je zato odločilo, da 59. študijske dneve uvrsti v niz prireditev »V Rebulovem vetru«, ki jih Slovenska prosveta posveča tržaškemu pisatelju in mislecu Alojzu Rebuli ob stoti obletnici njegovega rojstva.